Moj pogled na razvoj psihoterapije v Sloveniji in nastanek ZPS
prof. dr. Miloš F. Kobal, dr.med.
Prvi predsednik Psihoterapevtske sekcije Zdravniškega društva iz katerega ZPS izhaja, ter predsednik ZPS v obdobju 2001 – 2007.
Kljub svojčas neugodnemu ozračju za psihoterapijo v Sloveniji, ki so ji nekateri zaradi ideoloških predsodkov odrekali znanstveno in strokovno vrednost, je bilo mogoče v letu 1968 ustanoviti Psihoterapevtsko sekcijo Slovenskega zdravniškega društva. Na podoben način so se prebudili tudi psihoterapevti v Beogradu, kjer je dr. Vladimir Klajn užival podobno družbeno podporo kot doc. dr. Miloš Kobal v Ljubljani. Hrvati, predvsem v Zagrebu, pa so tako in tako, kljub neugodnim povojnim razmeram za psihoterapijo, obdržali ves čas živo celico psihoterapevtske dejavnosti. Tako je iz treh sekcij pri zdravniških društvih v nekdanji Jugoslaviji omenjeno leto nastalo Združenje psihoterapevtov Jugoslavije.
Slovenska psihoterapevtska sekcija, katere prvi predsednik je bil prav doc. dr. Kobal, je imela trdno domovanje v takratni Klinični bolnišnici za psihiatrijo, še zlasti pa v psihiatričnem dispanzerju v okviru ljubljanske Poliklinike. Tam je bil teoretično in praktično najbolj aktiven Leopold Bregant, univ. dipl. psiholog in univ. dipl. pravnik. Poleg Kobala, ki je postal v tem času direktor Klinične bolnišnice za psihiatrijo, je prof. Bregant našel dodatno oporo v prof.dr. Levu Milčinskem in prof. dr. Baziliji Pregljevi. V tem času je bila na pobudo katedre za klinično psihologijo – oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ustanovljena tudi prva vzgojna posvetovalnica pri nas, s poudarjenimi psihoterapevtskimi izhodišči.
Psihoterapevtska sekcija ni le združevala vseh tistih v psihiatriji in klinični psihologiji, ki so za začetek imeli kar nekaj lastnih izkušenj v psihoterapevtskem delu, marveč je spodbudila stalen in obsežen program izobraževanja. Predvsem je bil to v letu 1968/9 Center za psihoterapevtsko izobraževanje, ki ga je vodil prof. Bregant. Skoraj sočasno pa smo v okviru Medicinske fakultete oblikovali dvosemestrski podiplomski psihoterapevtski študij, ki je bil obvezen za specializante psihiatrije in klinične psihologije. Študij te vrste ima torej do današnjih dni svojo več kot tridesetletno zgodovino.
Za razvoj psihoterapije je bilo pomembno tudi ustanavljanje dispanzerjev za psihohigieno pri Zdravstvenih domovih (najprej v Mariboru in Kranju), s čemer je postala psihoterapija dostopna tudi izven ljubljanske regije in to z možnostjo prvega kontakta s terapevtom.
Peščica psihoterapevtov prvega obdobja se je sicer aktivno udeleževala jugoslovanskih psihoterapevtskih srečanj in po raznih poteh navezala tudi stike s svetovnim psihoterapevtskim prostorom, a se je zadovoljila s svojem položajem in ni iskala drugih načinov za organizirano uveljavljanje psihoterapije v Sloveniji.
Ves čas nas je motilo spoznanje, da kljub obsežnemu znanju ne moremo vselej enakopravno nastopati v mednarodnih organizacijah, ker nismo izpolnjevali vseh formalnih pogojev za vključevanje v te organizacije. Zato so Kobal, pozneje pa tudi drugi direktorji Psihiatrične klinike, zelo podpirali popolno izobraževanje dr. Franca Peternela na Inštitutu za skupinsko analizo v Londonu. Tam je pridobil ustrezno, mednarodno priznano diplomo, njemu pa so na tej poti v naslednjih letih sledili mnogi drugi.
S širše organizirano psihoterapijo pa je bilo treba vendarle nekako začeti, čeprav smo se zavedali nekaterih pomanjkljivosti. Po nasvetu kolegov iz velikega sveta smo pod predsedovanjem dr. Gorazda Mrevljeta in ob strokovni pomoči prof.dr. Petra Praperja začeli v letu1987 utrjevati izhodišče za organizirano psihoterapevtsko dejavnost s pomočjo priznavanja vloge in znanja »starih staršev«, torej psihoterapevtov, ki so imeli za seboj vsaj dve leti teoretičnega študija in vsaj triletno praktično delovanje na področju psihoterapije. Mnogi »stari starši« so imeli seveda vsega tega mnogo več in »starševstvo« jim je bilo in je še zgolj spodbuda, da svoje znanje dopolnjujejo in bogatijo.
Današnja podoba Združenja psihoterapevtov, torej več kot 30 let od ustanovitve Psihoterapevtske sekcije SZD, je povsem drugačna. Dne 14.06 1998 smo ga ustanovili. Slovensko zdravniško društvo statutarno ni več omogočalo, da bi bili v njegovih organizacijskih enotah člani tudi tisti, ki niso zdravniki. Odločili smo se za boljšo in primernejšo rešitev, namreč da v samostojnem Združenju združujemo vse, ki po standardih in normativih izpolnjujejo pogoje za naziv psihoterapevt ali pa so se pripravljeni v ta namen izobraževati in usposabljati. Med člani Združenja so seveda predvsem zdravniki in psihologi (zlasti psihiatri in klinični psihologi), vendar se nam pridružujejo še kolegi z raznoliko fakultetno izobrazbo, ki so se pripravljeni napotiti na zahtevno pot izpolnitve vseh kriterijev in doseči zaželeni cilj - polnopravni psihoterapevt/psihoterapevtka. Tisti, ki so se odločili na ta način stopiti v naše vrste, po 3 – 4 - letni edukaciji dejansko končajo še eno »fakulteto«, zato o njihovi kvalificiranosti ne bo mogoče dvomiti.
Samo kot opombo omenimo, da so zdravniki psihoterapevti zagotovili svoj dodatni interes v Društvu psihoterapevtov, ki še naprej ostaja sestavni del Slovenskega zdravniškega društva, psihologi pa v sekciji za klinično psihologijo Društva psihologov Slovenije. Tako eni in drugi skrbijo za raven generične psihoterapije v okviru zdravniških oziroma klinično psiholoških storitev. Združenje psihoterapevtov pa uveljavlja visoko strokovno poklicno raven psihoterapije kot avtonomne znanosti in stroke.
Združenje psihoterapevtov Slovenije se čuti poklicano, da s svojimi normativnimi dokumenti, načinom izobraževanja in izpolnjevanjem kriterijev za naziv psihoterapevt varuje stroko v znanstveno priznanih ter terapevtsko utemeljenih okvirih. Ker to Združenju nalaga bremena in odgovornost, se obračamo na državne strukture, da te zagotovijo uveljavitev poklica psihoterapevt, ustrezen zakon o psihoterapevtski dejavnosti in poklicno psihoterapevtsko zbornico. Obsežno normativno in edukativno delo, ki ga je opravilo in ga še opravlja ZPS, je lahko podlaga za delovanje psihoterapevtske zbornice in za uveljavitev poklicne dejavnosti na tem področju.
ZPS se zavzema za takšno opredelitev psihoterapije ter poklica psihoterapevt/psihoterapevtka, ki zagotavlja visoko strokovno dejavnost, slonečo na medicinskih in psiholoških znanstvenih disciplinah ter na obdajajočih antropoloških znanostih (sociologija, filozofija). V poklicnem pogledu pomeni psihoterapija specialistično oziroma. superspecialistično raven v primerjavi z nekaterimi dejavnostmi, ki tudi uporabljajo psihoterapevtske pristope kot dopolnitev svojega poklicnega dela.
Po svoji naravi je psihoterapija transdisciplinarna, ker se vanjo vključujejo diplomanti medicinske, psihološke in drugih strok s fakultetno izobrazbo. Čeprav v načelu ne izključujemo nobene od fakultetnih strok, pa zaradi narave psihoterapije v tej skupini edukantov vidimo zlasti diplomante humanističnih in družbeno usmerjenih fakultet.
Združenje psihoterapevtov je po dolgih in izčrpnih pripravah , ob sodelovanju strokovnjakov v tujini in upoštevanju zahtev za dosego Evropske diplome iz psihoterapije, izdelalo kriterije v standardih in normativih za naziv psihoterapevt/psihoterapevtka, supervizor/supervizorka, psihoterapevt/psihoterapevtka za osebno analitično izkušnjo.
Kriteriji veljajo za temeljni »zakon« v sedanjem in prihodnjem psihoterapevtskem delovanju ZPS, ki zagotavljajo, po domačih strokovnih standardih in mednarodnih zahtevah, zadovoljivo usposobljenost slovenskega psihoterapevta/psihoterapevtke. Prepričani smo, da bo kot take sprejela tudi država in da bodo temelj Zakona o psihoterapevtski dejavnosti in spremljajočih predpisov.
Zlasti po osamosvojitvi Slovenije je na podlagi številnih ponudb in pobud nastalo nekaj društev in združenj, ki zaobjemajo pripadnike posamezne psihoterapevtske šole. Ta društva so neodvisna od ZPS, nekatera pa so dovolila, da ZPS verificirajo njihovo primernost in skladnost s standardi in normativi, ki jih je uveljavilo ZPS. Kljub temu ostajajo zunaj ZPS nekateri terapevti, ki so si na različne načine pridobili psihoterapevtsko izobrazbo. ZPS ima spoštljiv odnos do vsakogar, ki se je ustrezno kvalificiral, ker pričakuje, da se bomo vsi soočili z zahtevami zakona in po kriterijih poklicne psihoterapevtske zbornice pridobili licence za svoje delo. Licence pa bo treba tako kot pri zdravništvu po določenem obdobju in z ustreznimi dokazili obnavljati. Z določanjem zahtev za obnavljanje naziva bo ZPS pričelo takoj, da bi bili tudi na takšen način delovanja ustrezno pripravljeni.
Silovit razmah psihoterapevske misli je neizogibno spodbudil posameznike in skupine ljudi, da so si nadeli nazive »psihoterapevt« in pod tem nazivom začeli ponujati razne storitve. Stanje je zelo podobno tistemu, s katerim se srečuje tudi zdravništvo. Tu mu pravijo zdravilstvo, ali celo alternativna medicina. Seveda se je tudi v psihoterapiji mogoče srečati s posameznikom, ki izžareva posebne lastnosti in imajo te odmev v spremembi počutja pri posamezniku ali večji skupini ljudi. Težko je razlikovati med takimi in drugačnimi vplivi, čeprav niso izključene tudi velika spekulativnost, goljufija in šarlatanstvo. Področje »zdravilstva« v psihoterapiji je s preudarnostjo treba urediti enako, kot to zahteva tudi zdravilstvo v odnosu do zdravništva.
Izpolnjevanje kriterijev za poklic psihoterapevt/psihoterapevtka je za ZPS edino merilo, ki zagotavlja prebivalstvu varnost na tem področju, uspešno izvajanje terapije po znanstvenih in strokovnih načelih, preverljivost dela, uveljavitev etičnih načel, nadzor in znanstveno evalvacijo takega delovanja.
Zdaj je že čas, da se vrnemo k samemu Združenju.
Združenje psihoterapevtov Slovenije ima svoj statut in številna pravila, ki za zdaj v njegovem okviru normativno urejujejo psihoterapevtsko delovanje.
Član Združenja je posameznik, ki je psihoterapevt/psihoterapevtka po načinu »starih staršev« oziroma po kriterijih standardov in normativov ali pa z njihovim izpolnjevanjem želi pridobiti ta poklicni naziv.
Na seznamu Združenja je zdaj 177 imen. 52 članov je pridobilo diplomo psihoterapevt/psihoterapevtka in so redni člani Združenja. Drugi se izobražujejo in si ustvarjajo pogoje za pridobitev diplome. Uvrščamo jih v pridružene člane.
V izobraževanju in usposabljanju se je Združenje opiralo pretežno na analitično usmerjene psihoterapije. Ozkost usmeritve ZPS vztrajno popravlja in svetuje zainteresiranim iz analitične smeri, da se na primeren način združujejo v lastno šolo. Želi biti še bolj odprto za že obstoječe smeri in tiste usmeritve v psihoterapiji, ki se kar najbolj opirajo na zakonitosti možganskega delovanja in spremembe v genetskem zapisu, na človekov razvoj in njegove kognitivne ter vedenjske značilnosti in njihove motnje. Tako bodo v ZPS našli svoj prostor prav vsi psihoterapevti različnih usmeritev, vendar ob spoštovanju trdnih načel znanstvene psihoterapije.
Znanstvena spoznanja prinašajo v ZPS profesorji in drugi ustvarjalci s Psihiatrične klinike, Katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani, Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani – kliničnopsihološke smeri, Inštituta za klinično psihologijo in nekateri posamezniki, ki jih srečujemo že povsod po Sloveniji.
Mednarodne povezave z Evropsko federacijo psihologov – psihoterapevtov (EFPA), ki sodeluje z enako usmerjeno federacijo zdravnikov psihoterapevtov ves čas vzorno vzdržuje prof.dr. Peter Praper, ki nas seznanja z njenimi dognanji in uveljavlja na njenih sestankih tudi naše predloge.
Združenje prireja strokovna srečanja vsak drugi petek v mesecu, navadno v predavalnici Kliničnega oddelka za mentalno zdravje, Zaloška c. 29, Ljubljana.
Psihoterapevtski bienale, imenovan »Bregantovi dnevi«, je že devetič s strokovnimi predavanji, sodelovanjem v velikih in malih skupinah ter s prikazi posameznih terapevtskih srečanj s pacienti, opravil pomembno edukativno delo. Bienale je tudi priložnost, da se novim psihoterapevtom in tistim za opravljanje dodatnih nalog v edukaciji, podelijo diplome z ustreznim nazivom.
Med dveletnim premorom smo se uspešno sestajali tudi v Radencih, predvsem v zvezi z metodičnimi vidiki psihoterapevtskega dela. Organizacije takšnih srečevanj ne bomo pozabili.
Kar precej našega znanja se je nabralo v posebnih publikacijah in zbornikih.
Na koncu pa je treba vendarle reči nekaj, kar nas v Združenju postavlja znova in znova na realna tla: živimo od članarine. Redno izpoljnjevanje te obveznosti do ZPS omogoča njegovo razvejano delovanje in pokrivanje stroškov, ki zaradi hudih družbenih predpisov niso ravno majhni.
Ljubljana, 2001